Romantika večera, žar noči,
Kot pšenično polje morje valovi,
Šepet valov kot šelestenje listja
v gozdu , na jasi,
kjer sliši se samo spokojni mir,
bitje srca tvojega ljubeče,
mojega drhteče,

Sej si videla, da odbiti nisem hotela,
moje stanje je bilo hipnotično
in nisem zares verjela,
da daješ mi tisto,
kar si želim,
da šteti so dnevi,
ko brez njega ležim.
Dala si mi srečo,
jaz pa še vedno trpim.

Preprosti greh!
Cvetovi lotusa v očeh
objemajo svet ideala,
še zrna peska v dlaneh,
kmalu zlata bi postala.

Nekoč prijazna nežna in nedolžna,
postala je pošast.
Želela si je srečo vseh, ljubezen,
potem jo je zanimala le še oblast.
Kaj jo je tako spremenilo,
kako je lahko iz zlatega srca prišlo ven čustvo
plesnivo in gnilo.

Kaj me je tako spremenilo?

Zdravi duh ne pozna sovraštva,
pridi dol in ozdravi me,
zbriši spomin,
poslovi se.
Še prej pa povej,
kaj misliš zdej,
ali pomenim več kakor prej?

podiraš me s keglji kakor na bowlingu
zakaj tekmuješ z mano in mojimi obrazi
upiram se vsemu tvojemu
a še vedno me mamiš

Sapucem osmjeh tvome licu
i kao crveni trag spokoja
ostavljam poljupce.

V črepinji
zlomljen dah
v minljivi
pokončnosti.

Na tisoče zrnc bisernega peska
se preliva v neopisne oblike
iščočih dlani pravega dotika
z izginjanjem dvoma o pravljičnosti
trenutka vzpona na najvišje drevo.

Sprehod pouličnih svetilk
na betonu zelenja
odcvetelih cvetlic
osvetljuje prehojene
poti izgubljenih sledi.