Kot snežinke v vetru
mi plešeš pred očmi,
tako zala, lepa si,
krhka baletka brez moči.

Zdravo prijatelj stari,
se spomniš ko bili smo srečni,
v mislih, da taki časi bodo večni,
ja, časi res bili so pravi.

Toliko na svetu je ljudi,
meni sreča usojena ni,
livala bo kri,
ko iz glave strelil si bom skrbi!
Prijatelji na pogreb bodo šli,
spominjali se starih dni,
mene več ni.

Zdi se mi
da sem ljubila
In še ljubim
globoko plehko
kot to zmore(j)mo otroci

Zakaj beseda gre in išče usta. Ustnice namaka in oblikuje rdeče vence. In ko zaide v prsa, pripelje vse žile k pojišču.

Ura odbila je polnoč,
nad razžarjeno mesto
spustila se je noč.
Pod pregorelo lampo
nemočno dekle s prerezanimi žilami,
ležalo na črno-krvavi je cesti.

težke deževne kaplje razbijajo po razbeljenem asfaltu
drevesa ječijo v sunkih podivjanega vetra
njihove veje kot kremplji grebejo po okenskih šipah
otožno zavijanje psa, ki se ne more osvoboditi verige
premočene kokoši se stiskajo na pragu pred hišnimi durmi
grmenje v sivi odeji oblakov
trgajo jih bliski in strele kakor mrhovinarji

Vdihni vame zdaj življenje,
vnesi ljubezen v moje zdaj trpljenje,
mojega srca dotakni s toplo se dlanjo,
in odtali ledeno mi goro,
naj nevihte prenehajo divjati,
da sonce začelo bi sijati.

Smrt, težka, polžasta zasledovalka,
minljivim tkalka mreže večnosti,
brez razgledov razlezena praznina,
ponosna davež,
ki poželjivo oponaša dihanje mladosti,
deviška, pojoča nabiralka sramnih dlačic,
navdahnjena kalkulantka prihodnosti,