Na obrobju požgane vasi
tli pogašen ogenj.
Trudi se vzplamteti.
Izražati sebe.
Ne da se zatreti.

V vseh ognjih
     gorim,
v vseh vonjih
    dehtim,
v vseh oceanih
     bučim,

Slišim migetajoče misli...
Hrepenijo po zaključku
svojega plesa,
o zaključnem plesu
razbolelih nog.

Zapihal veter je , a jadra niso se razpela,
je sonce vzšlo, a v žarkih niso zablestela
in morje, kljub valovom, mirno je ostalo
in še galebu v zraku belo krilo je zastalo.

Prilepim veke na neobriti jaz
poznan
od skritih
hrepenenj
potlačen
potopim
obraz
pod popek
sanj

Ko poletje poleti scveti, močno sonce zablešči se med nama most zgradi. Moje in tovje srce zdaj v poletju gori. Vse še je lepše kot prej, ko so na mojem vrtu sončnice ovenele, mreže pajkov spletele... Poletje, poletje, ko bi le trajalo večno in zmeraj srečno.

ko se sklonim
          in poberem/populim plevel z neba
v sijočem odmevu

jok, krivica, gorje.
          velja!
voščim ti adijo v gnevu

Stopam po pepelu drobtinic sreče,
ki v osami so zoglenele.
Preganjam brezčasnost minut,
ki so ob odhodu tvojem zledenele.

Zate bom
spletla pesem
o zasanjanih očeh.
Samo zate …

Zate bom
narisala nasmeh
v žametnih nočeh.
Napolnila z nežnim ga napojem.
Samo zate …

Še veš, kako nežen je moje dlani dotik?
Še veš, kako moje tople ustnice drsijo po koži tvoji?
Še veš ,kako se te dotikam z blazinicami prstov?
Še veš, kako poljubljajo te moje ustnice?
Še veš, kako diši moja koža?
Še veš, kako občutiš jo pod prsti?

Še veš, kako …