Gledam prašno pot,
diham trepetajoče nebo,
potujem v vsakdan.

Z grobimi grabljami
odmetavam suho in gnilo listje
z mojega telesa.
Nočem jeseni.

Soj neokrnjene svetlobe nevidne svetilke
mi splete mrežo strahu v neurejene lase.
Zasveti viseča neobstoječa ura.
In mrak zbeži mimo mene.

Slačim ti nevidni temni plašč.
Plašč sešit iz sovražnih niti.
Odlagam ga na pokopališče pozabe.
Že tedne nepregibno stojiva tukaj.
Po ramenih se ti razliva mesečina.

Soba spominov.
Ovenelo rastlinje, pozabljena nebesa.
Oster, svetlikajoč se nabrušen nož.
V svetlobi brezupa vstopa v žile.
Reže spomine, čustva, reže zavest.
Iztekaš mi iz ven!

Ko se barve mešajo in se misel kali

V bistrih glavah raste med

Ko padajo glave na smetišče upanja

Le sence kažejo jim pot

Ko jasnijo se slepe podobe

V praznih besedah najdeš oporo

Ko se barve mešajo in se misel kali
V bistrih glavah raste med
Ko padajo glave na smetišče upanja
Le sence kažejo jim pot
Ko jasnijo se slepe podobe
V praznih besedah najdeš oporo

Zarezala sva, prvič.
Bila bi samo zareza,
ki se zgodi.
Samo zareza,
ki lahko se zaceli.
A samo, če iz nje priteče kri.
Iz najine ni.

Rad bi ti položil svoje tleče misli na srce. Položil bi ti vse misli vala, ki vstaja iz vetra. Vso melodijo, ves ubran ritem daljnih mest in trgov, ki jih nosi s sabo.

Včasih nič več ni,
ni besed, pogledov, obljub.
Nobena misel se ne porodi,
ne prebudi je niti poljub.