Pogrešam tvoj nasmeh…
Izza starih gub,
si mi podarjal upanje,
gradil na moji mladosti svež veter igrivosti,
čeprav so leta izdala tvojo moč.

Jaz tu-ti tam,
vmes pa
dan in
še en dan,
kopica dni,ki
se kot otroci
vzpenjajo,

Dvom se usedel
v najino naročje.
Hoče, da ga opaziva
in mu poveva najljubšo pravljico:
O domišljavčku in treh iluzijah.
Ljubko se zvija,skoraj moreče
obrača svoje dvomljive oči,
vprašujoče gleda,…naprej tebe.

Mar me imaš,
lastiš si moje telo
le zato,ker se
ti hoče igrati?

Čutiš,kako piha z morja?
S toplo zaveso ,stkan
z rdečino obzorja.
Čutiš kako piha z morja?

Vem.Pretiravam.
Tisočkrat.
Dvesto odstotno.
Zlagam.
Najdem. Ti.

Tli v soju tvojih oči,
spi v objemu teles,
zažari,hlasta,zbira
biserno bližino.

Lučka še sveti skoz
majhno se okno-
lučka! A to je le sen.
Letos tam lučka več nebo gorela,
to si le s težka povem.

Nie

Mladóst je noróst, čez jarek skače kjérje móst.
YO YO YO!
WORD UP!