Yo kolk ne svetu je trplenja
Sama razna obolenja.
Najbolj nastradajo tisti ki že trpijo,
Na konc pa še zbolijo.

Včeraj sem na gozdni poti,
v hladni zemeljski samoti,
srečal Gajo, ki na vozu
čez deželo je drvela,
...

ceste z dežjem izprane
od sonca ožgane trave
jok otrok
smeh starcev
nekaj kar ostane

Ne razumem sveta,
vse se tako blešči,
a ko se dotakneš
ostane pozlata na rokah.
Ljudje smo enaki.
Popolni igralci.

Večnost v tvojih očeh
se razblinja
in mehka trava,
ki vodi do tebe
se suši.
Večerni poleti v nebo
so prehitri

Ko se zapreš vase
te poskušam odpreti,
po tvojem kričanju
pa poskusim zapreti sebe.

Samota se v dušo zažira,
in misli priganja v naročje,
misli temnejše od noči brez zvezd.

Utapljam se v krvi ko reže si žile,
reže si kožo, oživlja nesrečo,
da še sama od sebe pobegniti hoče.

Čebela v letu,
čebelica na cvetu,
cvet v panju.