Sebe skrivam v črni skrinji tujih oči.
Iščem utripajoče meso - moje v tujem.
Kos lesa le nemo leži v skladišču in čaka.
Čaka na ogenj, morda dleto, brez utripa.

… zaprem oči …
In vidim besen svet,
ki se ga rešiti ne morem.
Rešiti se ga ne morem.
Tako kričim v sebi.
Ubila.
Ubila bi vse okoli sebe.
Z lastnimi rokami.
Hinavci.

Kaplje mi polzijo po obrazu,
naj se igrajo solze,
naj se igrajo žalost.
Vpijam vase razjokano nebo,
čutim to veliko nežno roko.

Odeta v lupino,
krhko, a neprebojno.
Znova bi se rodila,
zapustila ovoj zapora.
In se predala.
Jaz sem kriva.

Ulegla sem se v parku in
za trenutek zaspala pod senco hrastovih dreves.

Odkrivam obraz izpod neumrljivih senc.
Podobe še stojijo,
kot silhuete nemih prič.
Še vedno nekam mračno
se vkalupljajo in trohnijo,
v neizživeti, nedokončani nič.