Dodajam cvetne lističe v venec želja.
Zimzeleno grmovje moje stare smeri.
Dolgčas. Zgrizem prejšnjo barvo.

Gledam si dlani,
posipane s semeni.
Že kalijo.
Čakajo na presaditev.
A nimam zemlje.
Niti lonca.
Niti vrta.

Sem kot kamen.
Mrtvo potapljanje v globino močvirja...
Borim se z vsemi vejami,
tlačijo me, me zavezujejo...
Imeti rad temino globine?
Polna blata, zgoščenega rastlinja...
Kako naj diham?

Zlitje in spev.
Življenjski odmev.
Koga čemu? Zakaj je tako?
Kdo mi pove, kaj zdaj bo z njo,
kam bo odšla, kako prebolela bo to?

V samotnih nočeh
obstaja le
želja po tvoji strasti.

Pridi.
Zagrizi do krvi!

Rastemo iz globin
in se dvigamo.
Segmenti statistike,
del mikro nečesa,
ki je sam neznaten drek.

Ne vidim in ne slutim rešitve zastoja misli,
postajam sovražnica lastnih rok.
Kot zapornice se mi zapirajo dlani,
nepovezane s tokovi čustev,
ki podirajo zgrajene mreže čutečih navdihov.

Razstavljam mogoto besed,
prihajam v goščavost predmeta.
Je stvarnost le material,
le uničljiva in minljiva stvar?

Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.

Naj druga ti prinese srečo
če ti je jaz ne smem,
naj druga prežene ti nesrečo
če že hočeš me da grem.