nekega dne je lupil pomaranče
asdasdasdmfs,ldfmdsf
mimesis je umrl
dsfdafsdfsdfdsfsdaf

Kot klošar za drobiž,
jaz prosim te ljubezni;
samo pogled, en sam dotik,
morda le misel name
in zraste up še zame,
da ne delaš več razlik,
saj po izbiri trezni

človek brez bistva
ni jedrnat
ni kosmat
nima brade

Pešačim po puščavi
drhetenja moje kože,
želje po tujem glasu,
pogrešanja pojave,
motorja mojega srca.

Gradim trdnjavo lastnih pozabljenih tonalitet,
da bi glas preprečil nostalgijo izgubljenih let.
Gradim obroč, ki tesno povezuje hrepenenje
v neskončen tok nebesednih misli in neživih dejanj,
krogotok, ki ga nasilno zaključi le drugo življenje.

....prstijo v toplenje
pregrad,
iščejo v želenje
imeti rad,
srkajo v drhtenje
odmevov dajanja,
....razprejo se....

Solzna nemoč.
Gluha tihota .Proč
topoljenje macesnovih
vršičkov lebdečega semenja!

Glasba srca.
Midva.
Zorenje duha.
Žanjeva.
Pod svodom neba.
Ljubezen.

Manj, ko se sprašujem,
več vem.
Manj, ko se iščem,
bolj sem.
Zavedanje
ali
zadevanje?

Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz.
Včeraj sonce ni sijalo tako mogočno. Ni bilo cvilečega glasu, ki me prav tako kot vse ostalo, spomni nate. Naj jo...