Tako globoko si
zarezal vame,
tako globoko,
da tvoji sledovi
ne gredo iz mene.

Naj se posujem z arzenikom
naj jokam katran,
vem nič ne bo pomagalo.

Ljudje ljubijo resnico,
vsaj pravijo tako.
Ljubijo resnico,
dokler ne začne boleti,
skeleti in rezati
v najbolj skrite kotičke srca.

V spomin ujet
boža me tvoj glas toplih rok..
Želim ga z dotiki obarvati,
naj se stopi
z odmevom najinih nog
skozi poti v harmonijo sreče..

Hodim , počasi...
oziram se naokoli,
dolga je pot...
imam časa na pretek...
mi bo uspelo?

Takrat smo konkretno odšli v tisto majhno sobico št. 422.

Je bil tam bog?
Le štiri stopinje in štiri stene kremaste barve,
ki so kvečjemu spominjale na žejno saharsko kamelo.

Preludij poleta na drevo misli
se zaključi v trapastem gozdu,
kjer kosti trzajo ob vetru bolečih
krikov črnine strahu. In poči balon.
Čutiš krvavo zarezo v leseno srce.
Solza ustvari morje dežja in neviht.
Trnjava ladja doživi brodolom.

Ovekovečim mojo izbrisano prisotnost.
Postanem zrno postelje,
ki zbada, zbada. Boli.
Hočem oditi. A ostanem tam. Nevidna.

Ne morem iskati sanj,
izgubljenih v nevihti nebes,
na smetišču zarjavelih želja.
Tam je kraj za njihovo spanje.

Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
mojo krvavo kožo.
Umiva me.

 
Dež gre.
Mokre kaplje padajo na
moja lica in jaz
jočem z njimi.

Ne znam več živeti,
življenje se spreminja
v pepel občutkov.

Ne znam več ljubiti,
ljubezen me spreminja
v nemočno marioneto.