Oh, ko moje bi srce,
le vedelo, da zate utripati ne sme,
da si te ne sme želeti,

da ne sme po tebi hrepeneti.

Metulja si poslal
z besedo vame....
In kako naj umirim
zdaj to frfotanje?

Nimam jasnih misli,
ker se kot sport musli z onesnaženo vodo, mešajo s čustvi.
Nimam mirnih rok,
ker se mi od potreb vrti in mi gre na jok.

Ja, bom, priden bom,
sede čakal tristo petinšestdeset dni,
čez osem tisoč sedemsto šestdeset ur poslal vabilo po sms-ju,
strpno pričakoval odgovor,
zastrigel z ušesi,
šel na čaja,

Mentalno čustvena depresivna agonija, s shizofrenim prekletstvom okrašena,
borda vele snobovski slalom med možganskimi vijugami.
Ne naprej, "najuriš" proti izbrisu sledi, ničnemu odpadu praznine,
polne brezvestne sebične čustvene navlake.

0
Aha, kje je že to?
A, ja, točno, tam ne!
Eh, sigurno se splača!

Daj tvoje mi peruti, da na njih jaz poletim,
položi mi besedo v usta, da zmotno jaz ne govorim!
Daj mi tvoje zdaj oči, da sama sebe ne slepim,
daj mi tvoje zdaj srce, da popolnoma okamenim.

sebi in vsem odsevom

tako sem se ustrašil ko sem te zagledal
moj jaz v zahmašnih oblekah
na cesti
ne ne gre ne moreš a-a sploh ne

Spet odhajam krvava stran.
Skrila se bom,
skrila pred
radovednimi pogledi.

 
Bila je ljubezen.
Ljubezen na prvi pogled.
Zdaj je samo še

sovraštvo.

Mala, nevidna kepica
brez spomina se rodi.
To sem bila jaz.
Hlastala sem za
mrzlim zrakom,
da mi je skoraj
razneslo pljuča.