Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.

Vse za potomca po zgledu vodomca.


Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.

Nenasitno ko vodomca strmoglavita potomca.

Kako naj vam podarim modrino neba, širjavo morja,
vse tisto, kar lahko odkriješ v globini srca?
Zastonj vse bogastvo narava ti daje,
človek v svoji borni svojini le malo v zameno ji daje;
doklej, doklej, doklej?

Zato naj nihče se ne skriva za lastno ogrado,
ki zastira pogled na nekoga z dvignjenim prstom ob cesti.
Kako majhen je človek v primerjavi z dobrotljivo naravo.
Da, ta, ki ravnodušno gre mimo;
doklej, doklej, doklej?

... Ker ne najdem te v pravem svetu, iščem te na internetu.

Pesem škržata
z nasmehom sončnih žarkov
razvnema hraste.

Na papirju sva; dve premici,
različni, a vzporedni.
Brezkončni, breztežni.
Potekam ob tebi, sledim ti,
včasih te hočem tako zelo,
da se skoraj preslikam vate.
Včasih se mi že malo meša.
Potem se spomnim,
da sem samo premica,
kot megla sledim ti - bežeča,
zabita premica.

Pod kožo nosim rdeče rjuhe,
zamotane mi leže v prsnem košu,
smrdljive, nagnite, krvave.
Zanima me, v kakšnih spiš zdaj.
Verjetno dišijo čisto drugače,
po deklici, ki zraven tebe leži.
a gotovo so še vedno rdeče,
ne od ljubezni; od moje krvi,
ki jo ožemam iz najinih rjuh.
Iz njih izpiram spomine
z vonjem po potu in tekili.

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.

Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.

Zlati ris v očeh ciganke
ki me zvabi k ognju klečečo
Iz njenih krvavo rdečih ustnic
z njo dihajo temačne prerokbe

Utapljam se v...
... večnost

Uide mi misel
ko mi v glavi klikne
notranja navigacija-preračunavam...

So dnevi in so noči,
ko gledam hrast, skozi okno,
ko pomislim, da je vez med nebom in zemljo,
kako visok, kako močan!

Tedne in mesece
poslušam veter,
nežno piha v obraz...
Kako je svoboden!

S prihodom jeseni, trgatve,
napišem pesem,
brez smisla, brez naslova,
le toliko, da nekaj povem.

Danes je bila ledena doba.
Knjižnica je bila zamrzovalnik.
Tvoj glas je bil anestetik.
Patetik. To sem jaz.
Boris A. Novak se mi je režal s police.
Zobje in jezik so se mi spremenili v leden biskvit.
Režalo se mi je pol pesniške golazni.

In jaz sanjarim o blesavih vzporednicah,
o Dotikanjih in o jabkah.
Sredi ledene dobe.