Ni več tisto kar je bila.
Prerašča v sovraštvo,
omrtvi mi ude
in ne vidim več jasno.
Kri šprica iz mojih
globokih ran,
možgani ne mislijo več.

V poletnem vetru rože dehte,
sonce greje jih s svojimi žarki...
ko bele, rdeče po svetlobi hrepene,
kot moje srce po tebi.

Kako boli me, ti ne veš,
to kar med nama je, česar ni,
ko brez pozdrava mimo greš,
a s pogledom zažiraš se mi v oči.

Ženska roka nežno boža
vse - od repa do ušes -
dlaka črna, bela koža,
pa še kakšna pika vmes.

Če bila bi solza, ki se v dež spremeni,
ko v višavah se boginje jokajo,
bi na ustnice padla ti,
da bi čutila kako poljubljajo.

Božanske so človeške mere;
bleščeče se nebesne sfere
sreče, duha in razvrata;
misel ki nebo prepreda,
pojemajoči žar škrlata.

Mravlje čutim na mešičkih polnih vode...
Zakričala bi,
se razbila na tisoče metuljev...
Razleteli bi se po neznanem...
Le da me ne bi bilo več tukaj,
samo da ne bi bila več jaz...

Dva svetova.
Vrtita se vsak v svojo smer.
Ustvarjata tenzijo.
Vedno močnejšo.
Le dotik.
Eksplodirata.
Izgineta.

Hočem zliti dušljivo tekočino mojih dvomov
na napeto platno tvojih misli,
jih prebeliti in ustvariti novo globino,
v kateri bi lahko potopila
sebe, svojo bolečino.
Reže v prsih, ko gledam trenutno sliko.
Le črnina. Rdeča pika nekje nevidno tli.

Pobuda mrmrannja nenavadnih zanimanj,
obmolkne razum in nizajoča se misel,
spusti se svoboda neizpitih kozarcev,
serum trpljenja izgubi svojo ne-moč.