SONETNI VENEC

Zapeti pesem vam želim o kralju,
ki v začetku bil poštenosti je zgled,
tam kjer teče sladko mleko in pa med,
v deželi daljni, v Izraelskem kraju

Sva midva.
Najin potep po vinogradih večno
sladkih grozd
in pogledi, ki si jih namenjava
ob soju dnevne svetlobe,
sonca,
močne, opojne lepote,
žarijo, krasijo nebo in njega oboke,
mavrico in njene loke.

Tudi ti boš stal pred smrtjo
in v grozi boš sopihal
ali spravljen s celim svetom
mirno se ji boš nasmihal.

Na nebu oblak,
me spominja na tebe.
Glej, že dežuje.

Izvabi nasmeh,
naš kuža - kepica dlak,
vsakič, ko kihne.

Dvakrat, trikrat sem v življenju,
izgubil denar in ključe.

Pikapolon'ce brez pik,
ne znam si predstavljat,
ne rib brez plavuti.

Medli se mi od stavkov tvojih,
desni prekat možganov ne deluje.

Je kot lutka,
ki gledaš jo
izven vitrine,
nežen dotik
prepovedan je.

Če se slika nevihta,
Še ne pomeni, da lahko
Platno spremeniš v nebo.