Dotaknila sem se
Tvojih sivih las
Gorskega svizca

Gledam kako si hladiš perje osamljenih kril,
s katerimi neutrudljivo letiš. Sam in žalosten.
In gledam lebdenje neizprosnih želja nje,
ki moleduje, da postala bi tretja perut tvojega življenja.
Ne opaziš tistih živih isker v zraku,
ki jih ustvarja njen pogled ob frfotanju razbolelih kril.
Ne čutiš njenega nežnega glasu, ki šepeče tvoje ime. 

Vedno, ko sanjam čokoladne hiške,
pristanem v veliki ognjeni peči.
Postanem oglje,
s katerim rišem solze po sledeh korakov.
Postanem prah,
s katerim meglim si pot do oblakov.
In sanje ostanejo pravljica.

Komu lažeš pesnik mladi,
si z zvijačo rišeš svet?
Več ne čutiš vonj pomladi,
davno umrl je tvoj cvet.

V polet mavrice sreče
si me popeljal
z močjo svojih besed.
zajel z nežno dlanjo srce,
rano skelečo
v samo bistrost
neskončnih izvirov oblil,

Pokukala bi rada v predalčke duše,
le kaj se skriva v nje globini.
Morda stvari s patino obdane,
stvari, ki kitijo se z zlatom,
stvari, ki razmetane vse povprek leže.
Morda so tam stvari,
ki za rob predalčkov ujele so se z zadnjimi močmi,
v upanju, da najdejo si prostor svoj.

So žalostne tvoje oči?
So videle, česar še ni?
Je strah v njih, hkrati nemir?
Je tiha le jeza? Prezir?

Ne upam ozreti se za tabo,
ko počasi stopaš čez promenado.
Ne upam si položiti pogleda na tvoje telo,
ker zame premočna bolečina bo to.

Ko vsaj bi lahko, dotaknila se te s pesmijo,
v verzih sem te klicala, prosila in moledovala,
nežno le tebi sem pela, roža ljubezni le zate je cvela.

Vroča kot žerjavica
Cvetoča kot pomlad
Dehteča kot vrtnica
Gladka kot marmor