dva milijona (malo manj)
blestečih mehurčkov
pleše polko

vroči cekinčki
trkljajo po makadamu
avgustovke noči

Sanjam, neskončnost,
vidim le tebe,
ki nemo strmiš, tvoj pogled je žareč,
topel, svetal in ljubeč.
Vabi me, berem tvoje misli

Iskoč spomina v sebi,
hrepenim po sreči.
Morda je res neutemeljena,
je goljufiva in slepeča,
a vendar čakam na
roko, ki mi jo boš podal.

daj ne bodi žalostna,
vem da je res težko,
vem da si edina,
in ne kot vsakdo!

kako naj ti povem to,
ampak neboleče in obenem odkrito,
res močno razjeda me ves čas,
nestrpen sem kot jesenski klas,
začutim tvojo bližino že dan poprej,
in jo čutim še in spet dotlej.

c

Oblak in Zemlja na obzorju,
zaljubljenca med rdečimi gorami,
kot boginja, ki jo ljubezni žar omami,
ne vidi sonca,
ki izginja v besnečem morju,
tako je stala na obzorju.

naj v jutru ranem
sonce ti v pozdrav
bleščeče se smeji...
naj mala ptica
prhutavih kril
ti mir v misel
ranih uric položi...

Toliko besed,
Ki jih je treba prebrati!

Nenadoma sem postala utrujena.
Na vlaku je prijetno toplo,
A postaja vroče.