Treba je govoriti.
Treba je pisati,
Pa čeprav turistične vodiče.

V praznem popoldnevu
Zveni tudi svetloba,
Odbijajoč se od mladih kostanjevih listov,
Ki po tlakovcih rišejo odtise svojih dlani.

Steklenica je še vedno zaprta,

Zrcalim svoje misli v nebo.
Čutim trepetanje zvezd.
Njihov strah.
Črnina mojih zenic potemni nebo.
Zvezde popadajo na tla.
Potopijo se v morje solz.
Ugasnejo.

Znas da sam te voleodugo
voleo dugo za jedan dan.

Moj prezir do ljudi
Ni skoraj nikoli večji
Kot ob devetih zvečer,

Besede so žoge,
Rumene, oranžne, rdeče,
Zelene, majhne modre žoge.

Kot kamen se je potopil
Pod površino robov,
V zeleno globino tolmuna,
Da se je stopil z vsako vodno kapljo jezera

ga spet začutiš,
Tako zemeljskega in nebesnega hkrati,
Kako se ti prikrade prav v konice tvojih prstov,
V vršiček tvojega jezika,

V svoji majhnosti
So rdeče vrtnice nepomembne,
Njihova koža je stara in zgubana,
On pa še vedno išče
Sledi, ki so jih njihove žive živahne
Majhne stopinje puščale v snegu.

v bisere poletne ogrlice
se lovijo jesenski žarki,
odbijajoč se od pisanega listja
rišejo belo prizmo zime,
odeje, v katero so zaviti nežni
cvetovi japonskih češenj.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)