Sanjam, neskončnost,
vidim le tebe,
ki nemo strmiš, tvoj pogled je žareč,
topel, svetal in ljubeč.
Vabi me, berem tvoje misli

Samevam v nelagodju prisiljenih in lažnih nasmehov,
čakam, da izginejo preraščeni vzorci za zlo izmišljenih grehov.
Kdo je ta, ki pravil bo, kaj prav je in kaj ne za vse?
Kdo lastnik je vseh pravil, da reče lahko "to je greh"?
Mar če smejem se besedam vašim nadvse smešnim, že grešim?
Naj za vaše lažno dobro v sebi hinavstvo prebudim?

Občutek na mojih blazinicah
odseva svetlobo tvojih oči.
Vonj pohojene trave in s solzami
napitih marjetic, me pošilja nazaj.
Čas bosih nog in golih teles,
poslušanje ritma smaragdnih nebes.
Jaz in ti. Voda in ogenj. Zemlja in raj.

Sedim na odprtini mojega življenja.
Izločam balast.
Čas je že, da se znebim smradu,
ki vije mi iz pogleda in besed.

Pot. Čutim jo na ozebli koži. Riše pisan zemljevid.
Mehka, topla, nežna se odseva v konicah oči.
Boža me, poljublja. Vabi.
Ni del mene. Oddaljuje se od glavne ceste.

Neskončnost praznine;
nevidni veter maje veje ničnosti,
bledi žarki nebesne sinjine,
prodirajo skozi prozorne tkanine,
prekrivajo obrise stvari, ki jih ni.

Prijatelj!
Šibe ti poganjajo z vetrov barbarskih.
Pijani nasmehi iščejo ljubezni
in kraljujejo v blaznosti svojih besed.
Melanholija mraka se useda v kletne prostore,
kjer težki vrček s svojim verzom srca greje.

Tiho božam
z dežnimi poljubi
tvojo, vsemu svetu
ponujeno dlan..
Odpihnem koder
teme valujoče,

Bila nekoč sem divja ptica,
polna svobode in jasnih višin,
z razpetimi krili in v vetru
vihravem lovila
neskončno nebesnih modrin..
Iskala sem zrnja besede,
hlepela po sreči not..

V samoti srca
sem sedela ob oknu,
objeta od svojih rok...
Svet je bil svet
in bila je tihota,
bila je le lučka luči...