Le pesem sem tvoja..
Sladka muza,
tvoj srečni oblak
skozi sonce razpet..
Tvoja misel sem
in ves Verjemi
za tvoje veselje in sreče korak..

Počasi ustavlja se kolo,
se skončuje makadamska cesta;
pod soncem od prahu dušeča,
pozimi spolzka, s padanjem preteča,
posuta z drobljencem grobim,
polna klancev, spustov in pasti
z ovinki, ki zakrivajo smeri,
s smerokazi brez napisov...

Krik. Kričanje. Nemo gledanje v sence zidov.
V megli dišečega življenja le nasmeh. Vesel.
Indiferenca. Ignoranca. Nekonsistenca. Strah.
Rušimo ideale, stereotipe. Premikamo okvir.

Štejem, štejem dneve. Tečem nazaj. V podhod.
Tam je tema. Tam je mir. Tam je lepo. Kje je mladost?
Hiti, hiti. Hitim. Hitim. Nočem, da me nažene.
Štejem dneve. Koliko časa traja? Kdaj bo konec?

Trn. Najstarejša zrelost ga ne izruva. Rase z mesom.
Boli, ko iz njega curlja kri, razredčena z raznimi
nekrvnimi telesci. Teče, teče kot blatna deževnica.
Kot reka želja, sanj, ciljev, hrepenenj, iskanj...

ti, ki vsi te poznajo,
ki se ti vsi prijazno smehljajo,
kdo si, ti, ki vidiš le riti,
ki v ritmu tvojem bingljajo
in kimajo in cingljajo
z mlačno spolzkimi dlanmi,
viseče cure pedesetletnih agonij,

na skrivaj jo gledam ko mimo mene gre
vsa tiha in mirna v svet kot angel zre
lepša je kot vse rožice iz raja
povsod koder hodi svetloba jo obdaja
težko verjel bi da lepša punca kje obstaja
želim si le to od jutra do večera
da lepotica ta tesno bi me objelaKomentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

Materija jim postala je glavna uteha,
z denarjem prikrojili so duše si stih,
za moč hudiču ljubezen so prodali,
z zlatom ohranjajo zadnji si dih...

Snežim spomin nate,
snežim tvoja žalovanja,
snežim noči,
snežim- zate.

Snežim vonj teles
snežim tvoja vprašanja,
snežim skrite dni,
snežim-nekje vmes.

Zasanjano čez slap tišine
padajo biseri zamolčanja,
zaprepadeno čez in čez.

Odsanjano čez hip bližine
dišijo cvetovi pričakovanja,
omamno čez in vmes.