To je moja prva pesem ki sem jo izbrala samo zato ker mi pomeni veliko več..

Razkrilo me je življenje
ves moj notranji prepih,
spoznal sem kaj je v meni,
gniloba in navdih.

Sem srečen v svoji nesreči,
ko vidim koliko veljam,
v primerjavi s svetom,
vidim, da mnogo imam.

Navdušuje me že malenkost
ki zlahka srce okrepi,
že prijazen nasmeh s pogledom,
v meni radost ugnezdi.

Zažvrgolela je ljubezen iz duše
ustvarjajoč občutek miline sveta,
obenem mi je telo obudila
zaznamovala je v meni nežnost do vsega.

Z istim namenom mi dan je pogled
naj najdem dekle enakih lastnosti,
ki začutila bo v sebi mojo skrivnost
in se prepustila le tej radosti.

Dobiva se na trgu
ker ponavadi malo zamujaš
te lahko gledam že od daleč

tvoja račja, a elegantna hoja
vzravnana se mi smejiš
ko počasi padaš proti meni

V slaščičarni se upiraš
dvema kepicama, na koncu
dobiš eno in tudi to ti je preveč
razdražena trdiš

Natrpali smo se v avte

ti jasno spredaj, da si lahko
držala mojo roko na menjalniku.
Popoldan je bil vroč, na začetku sem
zgrešil izvoz in smo morali obrnit
na Jesenicah,
šele čez nekaj ur sem se neučakan
vrgel v vodo barve zelenih
steklenic in plitvo dihal,
te opazoval, kako kadiš na
bregu. Kopat se nisi mogla,
ker si imela menstruacijo.

Naročila me je v ponedeljek
prišel sem nekoliko prepozno, na kar me je opozorila;
nato me je povabila v ordinacijo

preverila mi je dioptrijo in
prvič odkrila astigmatizem na levem očesu

to je tako, kot jajce, ki je
na enem koncu plosko,
na drugem pa bolj izbočeno
mi je razlagala in mi
neprstano strmela v oči, zaradi
česar sem kmalu zardel.

Lahko ga imaš rad,
več ali manj,
moraš ga živeti!

Dokler ti bije srce
in te noge drže,
živi čim lepše,
boljše in hitreje.
Dosegel boš pot sonca!

Preganja me še ena mračna slika:
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

krog mene mlaka je krvi velika,
večer je že, za skalne velikane,
s krvavo-rdečim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,

a jaz že spim, zaspal sem za vse čase
in v snu uzrem kako v domačem kraju
ta čas dekleta me blate ob čaju;

Lahko ti govorim o življenju ptic,
o jeziku delfinov,
o vojnah brez smisla,
o vseh mojih prejšnjih življenjih...

Ljubezen...
o njej ti ne morem govoriti,
je nisem poznal,
morda je bila nakazana, nekoč...

Odplesala je
preko gnilih desk
izrabljenega odra,
k vabeči ulični svetilki,
na koncu ulice.

Zakaj povzdigujem v svojih mislih
globoko spoštljivost do vseh časov?
Vsako stoletje je razodetje,
spreminja mišljenja različnih rodov.

Spoznavam se  v novi vlogi
novih svojstev in resnih želja,
me vera na poti rahlo zavaja,
naj ljubim le njo in njenega boga.

Prišel sem na zemljo sejati življenja
in obenem spoznati svoj lasten ustroj,
ki v meni je isti kot recimo v roži,
zahteva da ves sem, v celoti s seboj.