Želiš, da množica bi dala ti priznanje?
Nikar! Nerazumljiva hvala je ljudi;
pohval besede njihove so prazne marnje
nespamet pretvarjalcev v tebi srd budi!

Sporočila tvoja privabljala so smeh na moje lice,
vsako jutro, kot verniku zornice.
Nestrpno sem čakala, da besede zaživijo,
da iz oči v oči začutim neomajno energijo.

Kar stal je tam.
Pod drevesom je kar stal.
Kar stal je tam in čakal name.
Tam je stal in se smehljal.

Svoje sanje pred tabo na oltar sem položila,
sedaj jih siva praprot je prekrila,
vzami ogenj in sedaj jih ti zažgi,
naj lomijo se mi spomini, naj po telesu me skeli,
prekleta naj bo ta ljubezen,
ki duši me kot oklep železen.

Kastanjetni zvok tvojih oči,
odzvanja v nočeh,
ki jih krajšajo svetlobe tvojih bližin.
In način dišanja tvojih besed;
podpis korakov ni več isti.

Hoditi čez
nezrele trave dognanj.
Slutiti smer vetra,
a zaman.

Kot
veza
iz
železa,
spajanje
dveh
ljudi,

Že sama misel srh vzbudi.
Mravljinci stečejo po meni.
Nesramno se dotikajo prsti -
Telesa, hrepenečega po tebi.

Ne dovoli, da te lupijo.
Ne dovoli, da odstrejo tančice.
Ne dovoli, da vrtajo vate.
Ne dovoli jim, da te najdejo.