Trenutek smrti.
Občutek razpadanja.
Končno življenje.

Sonce, jaz in ti.
Na cvetočem travniku.
Iščeva pomlad.

Zaprta v sobi mojega pogleda.
Čakam, da odpreš mi okno.
Nočem mrtvo sedeti in pozabiti vstati.
Hočem podreti zidove, začutiti
te najti, v tvojem pogledu leteti.

Sediva. Tvoja glava na moji rami.
Drhteča dlan te boža. Po nežnem zatilju.
Občutek enosti. Nedosegljive sreče.

Nekega dne, stkala bom misli v belo odejo,
prekrila bom polje in mesto veselo,
tisto kjer sva midva, sedela in se lepo imela,
uživala, pozabila na njega in njo,
nič ni hudega, če se ne ve zato.

ko te iščem po vseh žepih telesa
te vselej najdem,
v drhtenju tkiva celega bitja

Rdeče,te ljubim rdeče!
Divji vonj omame,
razprtih cvetov,
utrganih v soju pričakovanja,
orošenih s roso jutra telesa,
ki se gladno v dan
strasti ,kot sad

Slava soncu na neba višavah,
kjer ponosno vlada nad zemljó,
poplesuje žarko v daljavah,
v dolinah temnih sence vró;
slava soncu na neba višavah.

Pridi, si rekel,
bova trgala češnje z drevesa!
Češnje večnih utvar,
saj boš tako ali tako naročil vetru,
naj me odnese v napačno stran.

notri

Pozdravljen,kako si?
Kaj misliš kako sem,
poglej okoli sebe.
Vseeno ni tako hudo.
In kaj počneš?