Kamenje brez sija se v sivini
kotali na moje prsi, moje dlani.
Nemočna sem kot nežna bilka,
ki polomi jo tujčev grob korak.
Paraliza čutov onemi mi gib,
skalovje ustavi mi bled utrip.

Okus v zraku po jutranji kavi,
zvok morja ki ga poje ptica,
vetra šepet v rosni travi,
svetla luna, neba cesarica.

Kako naj ti povem,
da ljubim te...
Kako ti naj priznam,
da si mi vse...
Več kot zvezde, sonce, sneg,
več kot mesec v neba dlaneh...

Prepletajo se veje olesenele,
žive veje zakrnele,
kot da namenjajo pogled soncu,
kot da zrejo k nebidnemu neba koncu.

samo to vem,
da ko pomislim na tvojo nežnost
... želim

Oblakov mrene nad goro
prenašajo si tovor vestno...
In luna vpije "O, kam zlato",
pripravljena na bitko tesno.
Nad hribom srčno bitko bije,
bolestno prisvaja si nebo,
in šarma že preveč izlije,

Bila sva si enaka, davno… in
sedaj, ko v meni je dobro, v tebi je zlo.

Glasba.
to je tisto kar potrebujemo,
rabimo.

Nikogar ni, ki bi jo nadomestil
in jo nadoknadil.

V gubah beline
se napenja struna
dokler veliki pok
ne prikliče življenja.

Rada bi tako pesem napisala,
ki bi upanje mi dala.
Upanje,
da tudi zame,
za otroka moja, 
nekje na svetu tem,
so tople roke.