Najraje ti zrem v oči,
ki se kakor dve prebujeni morski školjki
zibljeta v valovih zraka,
ko umik mojega obraza povzroči,
da me primeš in se me dotakneš,

Jaz SEM

in veja
ki
grabi
vso
širino
neba.

Aleš od svojih staršev za rojstni dan dobi hrčka. Sprva je zelo srečen, a ko se nad njegovo stolpnico prikrade noč, se čustva nenadoma spremenijo. Hrček divja celo noč in Alešu ne pusti spati. Sicer mirnemu fantu po nekaj nočeh prekipi. Hrčka ubije, se napoji z njegovo krvjo in vsem njegovim sorodnikom napove strašansko maščevanje. Vendar to ni dovolj. Hrčka Alešu podarijo še njegovi sošolci. Pod krinko veselja ga odnese domov, tam pa njegovo dušo v diaboličnih obredih z uporabo silikonskega kita podari samemu satanu in priseže da bo pobil vse hrčke.

Veliko je lepih poti
a se vec je pustih,
grobih in unicenih.

Senca. Puščava. Boben.

Senca temno sive barve,
poplesuje po puščavi.
Njene lahne stopinje
bobnijo v vetru.

Zalost ni veselje,
prej obup in kup nerazvitih obljub.

Poskusiti jo je lahko,
a upreti se ji in se ji ne predati
je tezje in skoraj nemogoce!

Ko kdaj se bova srečala, ne odvrni mi pogleda!
Naj vsaj za hip spomin se v njem ponovno najde,
morda srce odklene, ki je za teboj postalo strto
in če ne lepoti, vsaj bolečini ostane naj odprto.

Ti si divja ptica na vseh mojih poteh
Si ogenj, ki v nočeh mi požira telo
A jaz sem lahko, če se trudim še tako
Samo oster prah v tvojih očeh.

Upanje, sreca, veselje;
to so viri nasih sanj
nesmisel je pokopan,
dusa si zeli pocitka in lepih sanj.