V ogledalu odsevi nevihtnih oblakov,
temne sledi izgubljenih korakov,
grozeči odmevi krikov neba,
besneči pogledi očeta Boga.

Zvezanih rok se nemočno oziram
k tebi iz ječe, v katero zapiraš
me vsakič, ko znova nadeneš oklep
in s svojimi mislimi izgineš v njem.

Naj tisti, ki je res brez greha, vrže prvi kamen,
naj tisti, ki pozna resnico, sodi vsem ostalim;
naj tisti, ki resnično ve,
kaj je po Bogu in kaj ne,
vstane izmed nas, ki smo
samo ljudje in prav zato
ne hodimo po vodi,
temveč padamo v zmoti,
izgubljamo smeri in spet
se vračamo na staro sled.
 

Zdaj je čas milosti, čas odrešenja,
čas, ko vstajajo od smrti življenja,
čas, ko vstajajo sanje iz pepela,

Ubij me že! Ubij me in končajva ta boj,
predolgo že traja, končajva nocoj,
vzemi mi vse, kar še nisi mi vzela,
ne pusti ničesar mi, razen pepela...

Purpurni prameni nokturnega sonca
brez konca pronicajo skozi razpoke,
roke omame dvigajo jantarne skale,
ki z obale pozabe drve v ocean;
alabaster odseva podobe iz sanj.

V potočku bistrem umila svoje bom telo,
s hladno vodo umirila divjo strast,
vročim žarkom sonca dopustila ,
da posušijo zlate kapljice svetlikajoče,
kot bisere, ki nizaš jih z usti zame.

Nocoj si pravi.
Nocoj ni tu nikogar drugega.
Le ti,
V drugi polovici najine noči,
čeprav le roka v roki vroči.

Slabo mi je, ko pomislim nate.
Slabo mi je, ko zacutim bolecino,
ki se nikoli ne konca in se siri brez cilja,
samo zato, da nam prizadeva bolecine,
muke     in
      trpljenja!

Zato ustavimo jo! ter zaupajmo vase.

Zivljenje je veliko....

Zivljenje je sreca,

zalost,

trpljenje