Čutim, na trenutke sem kot smet...
Veter me dviguje v višave.
Zdi se, da me ljudje opazujejo.
Molčijo, razmišljajo in se čudijo.

Režem čebulo.
Pa vendar sem vsa v solzah -
zaradi tebe.

Nehaj brigat ze svet, kdo je zdaj tle poet, odprl sm slovar, se nauču par besed, tri zloge ali več, čene sploh nisi gagnsta-sheat.

Tavtalogija recipročnosti je več kot gangsta-rap, teb se mogoče sliš neumno, ampak niti ni,

Spomini iz prihodnosti, kdo je komu kje na "ti", tema družbenih neenakosti, in kriminal na ulici.

Gledam knjige in berem zrak, nism niti črn niti zelen, ampak kdo ma rad burek če ni sveže spečen.

Bodi ob meni.
Zakaj si tako daleč,
čeprav si tukaj...

Danes dežuje,
jaz pa sem kakor sonce
Sijem za tebe.

Zopet sem zašla,
blodnjaki moje duše
so polni teme.

Danes me je strah
praznine, ki prihaja.
Jutri je blizu.

Spet trpim, potopim se v sanje in ponorim, spet spomini na prelepe dni, a ti izginejo, ko odprem oči!

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki…

Sklenila lisica zvito,
uboga, suhljata zdi se ji kokoš,
če bo šlo tako naprej,
morda bo šla pod nož,
je potrebna zvitorepkina pomoč.

Odprla kokošnjak ji,
naj kura pase se po travi,
dobrot veliko je v naravi,
uboga, suha, perje povsod frči,
lisica z njo masti se že gosti.

A ko zadnjo gost obira,
premišljuje, okoli se ozira,
le kje zdaj jajca bo iskala,
ko pes čuvaj prišel, se boj je vnel,
dušo zvitorepke s seboj je vzel.