Neusmiljeno valovanje morja v meni,
krušenje in rušenje najtrših skal...
Črn in uničujoč nebogljen vihar.
Burkanje žalostnih valov ob moje
nestoječe stene preparele in posute
strukture moje neudobne duše...

Želela sem pisati pesmi:
po izložbah, po vodnjakih.
Po nagrobnikih in
zidu. A pred menoj
 - papir -
kako naj tu dobim navdih?

Trga se moje srce,
v tišini grenko ihtim,
strupeno se več ne jezim,
nadme se zgrinja gorje

Borba z usmrajenim prahom zelenice moje glave.
Boj med plodno trto in cvetlico mojih las.
Vojna pozabljene črno-bele in izzvane barvne note.
Trk med mano in med tistim, kar je moje (bilo).

Ja, ja, ja... Ti kar pridi.
Samo mene ne bo. Ne čakaj me.
Že dolgo me ni, saj veš. Ne boš me videl.

Gledam skozi prozorno, veliko okno življenja,
tam je grad... Poln majhnih ljudi.
Gledajo me. Pa ne vedo, da me vidijo.

Se spomniš včeraj,
kaj ti reklo je
srce
ko je pamet zatajila?

Se spomniš včeraj,
ko bila je
koža
kakor svila?

Ljubka v vetru ziblje se rožc'a,
iz bližine poudarjena je njena lepota,
krhka zibajoča, omami lepotc'a.

Kadar padaš, nauči se leteti,
nazaj, na vrh gore se povzpeti.

Kadar letiš, nauči se pristanka,
da ne bo grenila bolečine te uganka.

Na pot iz oblakov sva stopila,
z roko v roki po mavrici hodila,
le kje se najina pravljica je izgubila?
Nekje v križišču pot sva zgrešila,
takrat tema na zemljo se je zgrnila,

ljubezni svetloba za večno ugasnila......

Zrak je natlačen z gnusobo plesnivega zidu
in s smradom že davno umrlega okostja.
v zraku je vonj po porazu pred bolečino
in po krvavem dežju, ki umaže mesto pokola,
da iz zemlje potegne še zadnje kaplje znoja.