Zakaj včasih je tko težko živet
k en sam dan se vleče k ceu let
zakaj, k vse bi lohk tok u izi blo
zakaj? Kam lepo življenje je ušlo?
 
Saj ne vem, včasih blo je res drgač
zna bit enak, sam da piha veter jač?

Duša mi je okamenela,
izgubil se je srčnosti utrip,
tvoja podoba čisto je zbledela.

Želela bi jadrati in živeti,
Pa ni vetra,
zato ne morem nikamor odpluti,
brez sapice vetra je morje nemočno,
zakaj pa življenje stoji, nič se ne zgodi…
Mogoče bi bilo potrebno,le droben piš,
da te premakne, da spet zaživiš,

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Sonce lije
svojo ljubezen
preko samotne ulice.

Gledam prve spomladanske cvetove.
Občudujem njih, ki dajejo navdih.
Plezam na vrhove,
vrhove tistih gora, ki so že davno
postale oceani. A strela ni edina,
ki jih povsod doseže. Je tudi moja
misel. Želim si jih.

Glue of the world combine my heart.
As serious as your life so has mine relived it`s sacrefise.
Spirited away on a summer breeze full of lies.
Unspoken to the birds flying south.
Then a slow jam of my morning voice denied,
so called love,it`s life.

Uprla oči sem  vate,
prebrala  obraz.
Mirno telo,
tihi tvoj glas,
pogled zre v tla.
Priznal si poraz.  

Sestank.
As že naredu?
Nism.

Smeh slišim.
Smeh v daljavi.
Histeričen smeh.
To ni vesel smeh.
Ta smeh je obupan.
Ni brez duše.
Prihaja iz nje.
Tako hladen je, leden.
Ta smeh.