Predirljiv krik zdrami moje speče oči,
Nekaj je v meni, kar na ves glas kriči.
A ne vem, da je v meni, gledam okrog sebe,
Zbegano gledam in se zagledam v tebe.

Ognjeni zublji počasi požirajo leseno kočo.
Komaj se dobro vname, že je prekrita s plameni.
Žalostna usoda hiše na eni strani,
Na drugi strani lepota ognja,
Ki zakrije usodo.

Objokane oči so včasih tako zelo lepe,
V njih se iskri nekaj, česar tam drugače ni,
Lahko povedo več, kot katerakoli beseda,
Lahko pokažejo, da ni vse tako, kot se zdi.

Zadnje čase pogosto srečujem sama sebe.
Pogledam okrog sebe in se vidim.
Z nekom se pogovarjam,
Zdi se mi kot bi govorila jaz.
Nekdo mi pripoveduje svojo zgodbo,
Zdi se, kot bi jo pisala sama,
Kot bi on pisal, kaj se je zgodilo meni.

nad moje misli se črni oblaki zgrinjajo
saj sive celice se ne strinjajo,
kako bodo rešile težave,
k niso tako nedolžne narave

zdi se, da lajf ma več padcev kot vzponov

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Kot črv se vame je zagrizel dvom,
da tvoje se srce mi oddaljuje.
Zato zlovešč imam občutek, da te izgubil bom,
ker v borbi tej nek´drugi zdaj zmaguje.

Izzvati afekt emotivnega z določeno gesto, podobo ali besedami ni premikanje gora.
Obdržati, kaj šele stopnjevati le tega pa je v tem primeru sizifovo delo.
Zaradi močnih mističnih kontrastov postajam vse bolj in bolj odsoten, kar se opazi tudi na moji zunanjosi.Namesto veselja in energije, kažem žalost in depresijo.
Postajam vse bolj in bolj zbegan, vse bolj in bolj padam v obup.
Ne vem kaj naj si mislim, vsekakor pa vem kaj čutim.

Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev)

Ti pišem pesem, a prazen list ostaja.
Ti pojem pesem, a v grlu glas zastaja.
Igram ti pesem, a zvoka struna ne oddaja.