Svojo dušo dal sem tebi,
da bi sŕčno me ljubíla,
da nikoli v življenju
ne bi name pozabíla.

Rada bi svobodo,
da bi moje noge mirno tekle in
prodirale skozi visoko zeleno travo,
ne da bi kdo hodil za mano in
ugotavljal mojo smer ali velikost noge!

Tvoj omamni nasmeh,
tvoj očarljivi pogled,
želim.

Vrtenje metafor v različne smeri
Mečem besede na kupe in želim ustvarit goro
Neprehodno

Morda jutri,
ko zopet slišim tvoj glas,
bo drugače.
Mogoče jutri,
ko zopet bom žejna besed,
bo lažje.

Dan kot vsak drug
Sonce na nebu,
Svetleče,
Bleščeče.
Vetrc nežno boža obraz.
Oči uprte v daljno obzorje
V mojem srcu pa le mraz.

Moje srce se vede kot tkanina,
ki jo parajo posiljevalčeve roke.
Peče me in
imam občutek kot da se gnoji.
Ne vidim mazila,
ne zdravila in
sanjam,
kar sanja vsaka žrtev.

V bel cvet odde se letos spet pomlad
in barva je drugačna širnih trat
in jaz spet bosa tekala bom za metulji,
da radost shranim njihovo v šatulji.

Dekle še,
petnajst let staro
v soncu blešči njen se las,
dviga v nebo se do ptice,
ki poje kot zmore ji glas.

Mami...
Tale pesem, tale je zate.
Zate, eno in edino.

Ne vem kje naj začnem.
Gledala sem albume...
Vse te slike.