Beseda res ni konj,
če ne dotakne ti se duše.
Je skoraj kakor pozabljeni vonj,
ki se po lanskem snegu dvignil je iz ruše.

Zdaj vem, da sem ugriznil v prepovedan sad,
in razodel to, kar bi naj ostalo skrito,
si drznil preko vseh pregrad,
poseči v svet tvoj preodkrito.

Belina. Vse naokrog belina.
Beli hribi, bele ceste,
ki peljejo v bele kraje.
Vsepovsod belina,
v mojem srcu pa praznina,
ki zapolni jo edino tvoja bližina.

Spomnim se Cubisma,
ki smo ga rolal tisti dan.
Spomnim se špagetov
z orehi in olivnim oljem.

Zapeljiva lunca se mi smeje.
Tudi sonce me drugače greje.
Vse je kakor v pravljici,
skoraj kakor zlitje barv v mavrici.
Znova začutila svoje sem telo,
še srce bi rado v hitrem ritmu mi bilo.

Globoko v globini se skriva tema,
skrita pred očmi, da nihče je ne vidi,
a vendar prisotna v vsej veličini,
čeprav je le pika v neskončni praznini.

Splet usod osamljenih src
in divje bitje dveh trpečih duš,
smisel nesmiselnega bivanja trpljenja
in usodno obstajanje dvojnega življenja.

Padla je cifra, misel odločilna,
Ozrem se - mostovi vrnitve ne stojijo več!
Romantika nežna, ne, strast nasilna,
Hočem... Tudi brez svetlobe črnih sveč!

Objamem strelo. Kot sapa mrtvega boga prileti z neba.
In se preobleče vame. Prestreli mi srce. Bleščanje.
Skozi nožni palec začutim v meni prelivati rdečino.
Začutim energijo. Nov tok. Pošiljam jo v globino.   

Jaz te …
Poznam veš še od sinoči,
Ko skupaj v gorski koči.

Ti me …
Preklinjaš, prosiš, rotiš,
Ker zdaj znova si želiš.