Skrita v strme pečine,
omamno dišeče modrine
morja,ki pod mano se peni,
korakam z odločno mehkobo
sončnih poljubov,v objemu
vetra,ki nežno me boža.

Slep si,
da ne vidiš,
kako rože okoli naju cvetijo,
kako si nebesa angela želijo.

Čutim,
kako me objemaš.
Prinašaš mi svež vetrc v srce.

Rada bi vam povedala,
o cvetočih travnikih in neskončnih dišečih poteh,
ki vodijo skozi gozd do osamljene jase,
kjer se nemočne srne skrivajo pred pogledi krvoločnih lovcev.

Le s palčko bi se dotaknila hudournika mojih misli.
Kot bliskavica bi se v trenutku razsvetlilo in
čarobnost bi misel v preliv sanj potopilo.
In bi se smejala, v toplini sladkobnega raja.

Dragulji ob oknu; odgrni zaveso,
sončni jih žarki naj spirajo v prah;
spusti svetlobo v praznino.

Obesek pribit z žebljem na steno,
kositer posipan s poljubi življenja;
bolj hladen kot svet.

Prišla je nova smer
In nov propad
Vsak človek vidi
Svoj razvrat

Prišel je vzhod
In z njim zaton
Propadel danes
Je bonton

Ljubezen ne bi smela boleti,…
a vendar čutim dan za dnem,
kako razpada mi telo,
mi duša poje pesem v slovo,…

Ostaneš zaprta za rešetkami mojih reber
Neprebojen trojanski konj upanja,
ki še ni odprl vrat mojim eritrocitom
Da sluteče bojazlivi tavajo
iz srca v možgane in v roke,
ki trgajo niti oklepa tvojega telesa

Pobarvaj mi veke, zavihaj trepalnice, pozlati oči,
da gledala bom svet, kot ga gledaš ti.
Nasmehni mi usta z rdečim pigmentom,
da bom kot živa, ko bom bledo jokala z vetrom.
Potrosi mi mavričnega prahu na lica,
da videti ne bo mojega neslišnega klica,
klica življenja, klica nesreče, klica trpljenja.