Kot smog se zdel ji je njegov dah.
Škodljiv, dušljiv, omotičen, slab...
Ni hotela več govoriti z njim.
Besede njegove so smrdele.

Ja res je.
Lažje je od lajfa zbežat,
se skrit nekam, stran,
kot pa se soočt s problemi
in se postavt v bran.

Včasih si želim,
da me neb blo na tem svetu.
Ker pol zmerej samo razmišlaš,
kdaj si komu kej hudga naredu.

Če bi lahko gozdovi govorili,
če bi imele smreke obraz,
bi mi povedali vsi skupaj,
čemu sem tukaj jaz?

Nežno grizeš moje uho,
tiho šepetaš,
potoval bi...
Tvoje ustnice, jeziček,
popotnika dva.
Njun vodič si ti.

Nočem več trpet,
v bolečini je težko žvet,
šla bom na drugi svet,
tam ljubezni je za cel planet.

Razočaranje je blagoslov.
In blagoslov je razočaranje.
Je res tako?
Včasih je tako težko,
sprejeti tak blagoslov.

Spet na razpotju sem.
Toliko je poti!
Ene ravne ceste so,
druge strme steze.
ena vodi navzdol,
v črno črno temo,
se izgublja v globini...

Iz očesa svetlo teče
solza sreče biserna,
blagoslova je glasnica,
ker prihaja z dna srca.

V vsakem dihu,
pišu vetra,
kapljici vode,
letu ptice,
koščku sanj,
trenutku lepote,
solzi žalosti,