Kot zelena kača se mi vije okrog posušenih nog.
Z jezikom svojim sika. Razdvaja dušo. Nosi strup.
Nežno vtira vame gnusen sluz. Me podkupuje.
Boža me. Me pljuva. V celoti hoče vame. Biti jaz.

Veš, Tanja,
sonček sije,
in popki na vrbah so se odprli,
in ptički pojejo,
in vedno bolj toplo je.

Ko bom umru
se bom u zlato skrinico zapru.
Nad mano bodo sveče,
take čis rdeče
s plamenom goreče.

Moja boš
ko te prebodem s šilom časa
moja boš
ko se kazalec zarine v dišeče meso
moja boš

Ni dolgo kar je umrla

še seva telesa lahen opoj
Ko jo gledaš golo pred sabo
komaj zadržuješ smeh.

Golo telo v jutranjem mraku,
boki vneto se bleščijo,
listi šelestijo kakor rjuhe,
ustnice sesajo sladko medečino.

Beseda ni dejanje,
a vsaka svojo setev žanje.
Ko enkrat je izrečena,
dobro ali slabo je storjeno.

Tudi srce lahko spremeni se v kamen,
tudi v njem lahko ugasne plamen,
ko ljubezen cela že zgori,
pogorišče le ostane mi.

Srce moje polno je.
Skozi njega pretaka rdeča se kri.
Vroče, žareče, utripa, razbija,
ko v njem vrelcu brsti energija.

Hvala,
da otroka najinega si povila,
da skupaj sva ga pestovala,
da ime sva mu izbrala.