Jutra ukradenih šepetanj,
ko so hijene odšle spat.
Nemogoče je vera v dobro iz krvi,
izpita, počasi z užitkom.
Navidezna tihota,
nežno prosojnega klanja,
ko je vse halucinacija.  

Ne zasajaj vame,
kar iztrgati ne znam.
Ne sveti v votline mojih tem,
ne oživljaj in ne spreminjaj,
kar že sem. 
Ne bodi tu, ko bom sam,
ko bo pognalo do neba. 

Ne išči se v sebi.
Išči se v drugih,
ki bodo našli se v tebi.
Ti si del nečesa, ki ne vemo mu imena,
Ljubezen, Življenje, Vesolje,
vse kar zdi se večje kot si ti.
Večje ni. Večje si.

Modrina, voda in sol,
v očeh odrasle v temi.
Notranjost penečih valov,
je vse, je več kot se zdi.

Smrt njim, ki ponosni stojijo na gomilah trupel naših sanj.
Smrt njim, katerih pogledi počivajo na mestu v dolini;
upirajo svoje oči v stvari, ki se jih ne tičejo.
V vsako ulico.
V vsak drevored,
kjer se med divjimi kostanji vrtinči vonj izpraznjenih življenj.

A lubezen je vse,
kar na svetu je pomemben
a lubezen je vse,
kar na svetu je potrebn
a lubezen je vse,
kar na tem ljubem svetu šteje
a lubezen je vse,
vse, kar nas, ljudi, greje?

Zakaj včasih je težko živet
k en sam dan se vleče k ceu let
zakaj, k bi vse lohk tok u izi blo
zakaj? Kam lepo življenje je ušlo?
 
Saj ne vem, včasih blo je res drgač
zna bit enak, sam da piha veter jač?

Mrak na obali, z vseh strani legajo sence.
Sonce potonilo že v morje, zdaj nočni je čas.

Nikjer ni življenja, tu na obali.
A le na videz, tako se le zdi.

Moje srce sta dve polovici razklani,
sta dve gmoti okrvavljeni in razbrzdani,
saj pustil si me samo v tej črni sobani,
pustil me samo v praznini prostrani.

Lubi, pomisliš kdaj na to,
ko se življenje končalo bo?
Ko boš odšel nekam stran,
odšel kot veter prek poljan?
Odšel in za sabo pustil vse
in vedel, da se življenje izplačalo je?