Ko bi me ti videl,
kako premišljijem in gledam v strop,
ko bi videl, kako mi oči vleče skup,
pa ne morem zaspat,
ko bi me pogledal v oči,
bi prebral v njih obup,
le takrat bi vedel,
da besede tvoje zame so strup.

Sploh veš, kakšen je občutek,
ko v trepetajoči sopari sestradan
čepiš v ožgani travi?
Kako zbran je pogled,
ko najdeš najmanjšo gazelo,
katere nežno meso še ni hitro?
Sploh veš, kako mogočen je trenutek,
ko skočiš in se kakih dvesto
ali tristo gazel divje razprši
v en sam kaos rešitve?

V daljavi odmeva zvonov slovo,
veličasten zvok vzpenja se v nebo,
zemlja položila svojo nežno roko,
na življenja je utrujeno telo.

Kam gre človek, kam gre svet?
Glas resnice je preklet!
Le potrošništvo dobiva
vsak dan vedno več goriva.

Tih samoten je večer
okrog vršacov piha sapa
v dolini blažen mir
v gozdu sova brani svoj revir.

Padam, padam, padam v črno temo.
Belina svetlobe se blešči mi v očeh.
Samo ležim. Rekonstrukcija življenja.
Otepam se beline. Zapiram oči. Mižim.

Osamljen oblak drsi čez rumenkasto nebo,
ustavi se tik nad obzorjem in se mi smehlja,
z zanimanjem bere misli tujca v ogledalu,
pomladanski veter boža modrikaste travnike.

Popij tvoj sok mi iz oči.
Ti plodove si nabiral,
ti jih lupil, ti razrezal.
Iztiskal sok si. Ti solil.
Sedaj ga pij. Preveč skeli.

Vse belo je nad mano. Božajo me nečutni dotiki sanj.
So. Čutim jih. Čeprav jih ni. Nežno se utopijo mi v lica.
S črtalom potegnejo konice ust v nasmeh. Skica sreče.
Kot čudežen brizg atomov veselja. Prijateljica misel.

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.