VSE JE NIČ,
NIČNO ZGUBLJENO,
V NIČ SE PODALAO,
KER SE JE BALO
TISTEGA OKROGLO
OGLATEGA NIČA,

Oblak, razpoči se nad mano.
Namoči me s kislino in razjej me,
da izginem izpred strupenih vrat.

Kaj je nama kri v venah,
luknje v mesečevih menah;
srce, ki poganja sanje
skozi mrak v novi dan;
tebi je vseeno zanje.

Popki se razpirajo pod pridihom tople rumenine pridiha.
Barve, kot bile bi nenaravne, iščejo življenjsko vso pozornost.
Čez noč, kot bi meril kdo jim čas, pokažejo svoj prah.
Čudežna aroma, kolapsiranje razuma. Zaživite! Srkajte!

Kaj naj pišem na ta beli papir,
kaj, da potlačim v duši ves ta nemir?
Ne vem je odgovor, ki ga slišati ne želim,
ne vem, kii vse preveč se ga bojim.

Zakaj imamo ta bedna obdobja, ko v duši naš tišči,
obdobja, ko duša vse preveč boli,

Krila sanj spet poletite!
Korak v tiho solzo sreče,
z oblaki dežnega prahu
se skupaj s toplo reko zlijte.

Košček modrine,
ki ga z neba polagam
v vrt življenja.
Začinim z zvrhano žlico
sladkega hrepenenja,
dodam kapljico slučaja
in dehtečo svežino,

Lahen piš,
ki krošnje dreves krtači.
Spreminja smer in moč
vrtinči,
se kopiči.

Les.Oreh.
Vonj po sivki v zraku.
Postelja. Sveža.
Na njej rjuhe iz lana.
Prhutanje ptic preko
oken zastrtih.

če ženska
svoja čustva razgali,
potem pa pride moški,
ki se rad skriva
in se s tem hvali.