Nikoli vrat za sabo ne zapreš,
ko v noč,praznino niča
odhajaš s krili mojih sanj
in zabodeš globoko v me.

Moč silna ne pojenja
ko hladna senca lega name,
mi kljuva v kri,s spomini prepojeno
in sika vame,da vse izgubljeno.

Tisoč napak na tebi sem našla,
skritih v žepu gorečega plašča.
Tisoč razlogov,da to je uteha,
s katero sem branim sivine vsakdana.

tako lep deževen dan,
da se bi v tebe skrila.
Danes se tako razumem sama s sabo,
tako zadovoljno zadovoljena,
da mi dež mamljivi zaliva krila,
da poletim na tisoč načinov
po poteh ljubezni in slastnih spominov.

Ženska bom do groba
in čez,ponosna na svoj dih ,toplino.
Ponosna na svojo žensko telo,
ki z vetrom se milim zaziba.
Ponosna na svoje brsteče poti,
ki s smelim korakom jih hodim.

Kdo je na zemljo
vrgel trpljenje,
kdo je na zemljo
prinesel gorje,
kdo je zasadil
zrno razdora,
kdo ranjuje moje srce?

Upam,
Čakam,
da prideš,
me poljubiš,
v življenje zbudiš,
mi roko podaš,
da vstanem,
shodim.

Jaz te ljubim iz srca,
ženska mojega življenja,
ti si vir moči, navdiha,
luč skrivnosti poželenja.

Je dotik in dozorelo hrepenenje,
Skrivnostno ime, nežno dehtenje,
Je igrica, ki jo oba rada igrava,
Čarobni svet, ki ga ne poznava.

Človeštvo zgubljeno v pogubo hití,
se vsak dan bolj jebe in se duší;
če kje je božansko veselje brez mej,
to je, ko truplo visi moje z vej.