Bi res lahko zaživela najlepšo pravljico?
Bi nama uspelo združit nebeški duši?

Bi se ljubila do zadnjega diha,
si izmenjavala sokove in izžarevala srečo,
okužila svet z vonjem čarovnije,
širila virus veselja,

… bova zgradila most do najbolj osladnih sanj,
… se bo zgodila (z)medena čarovnija,
… bo prišel trenutek doživetja pravljične dežele fizikalnih dimenzij?

Kolažiram se. Iz koščkov delam kolaž.
Ne najdem več celote. Pobiram.
Malo tu, malo tam. Nekaj ukradem.
Spominom. Biti fotografija. Dokument.
Nespremenjen. Jaz pa delam kolaž.
Delam celoto iz koškov. Spomina.
Ko bi le bila večna fotografija.

Razteščena na tleh v svojih črepinjah ležim.
Kot rezila se črepinje zažirajo vame.
V mlaki krvi ležim in poslednjič krvavim.

Razbit nasmeh, razparana koža,
kri ki srce ti boža,
bolečina ki žalost umiri,
ko vsak čut zaspi,
sladka bolečina zareze,
ko izginejo vse pretveze.

Vse besede, pogledi,
vsi pisani metulji,
vse kitice ljubezni,
vsak stih te bolezni,
vsaka solza ki skeli,
vsaka rana ki boli...

Za kaj se živi?
Za to, da se crkne
in vmes še malo telovadi,
da bitje prepusti se v greh navadi,
potem pa kot utrinka več ga ni?

Stene, hiše, mesta,
po sredini prašna cesta,
prehojena, dobro znana,
vedno znova ubrana.

Zakaj, zakaj, zakaj,
sonce oblaka ne prekrije,
zemlja okoli lune ne vrti se,
roža tudi pozimi ne diši še?

Telo nas obdaja,
ves svet le zavaja,
če v njem je praznina,
če je le prazna lupina,
potem vrednosti nima.