Duša je polna,
ko zrem v noč,
topla in mehka,
napaja jo tisoč misli,
mesečeva srebrnina,
radost.

Je moj duh,
majhen, željan dojeti vse
kar me obdaja,
je moja kri,
so misli, razmišljanja.

Ni prazna...

duša, polna stekla
na postelji pelina
briše svoje sledi

porezana in omadeževana
odhaja in se sramuje tega
kar je napravila iz sebe

zmečkano senco

Ko misliš, da letiš,
in, ko se ti zdi,
da se še zvezde priklanjajo
tvoji veličini,
vedi, to so samo sanje
na srebrni mesečini!

pot po kateri hodim je moja
srce, ki ga nosim, je tudi moje
moje napake so samo moje
rad jih delam, le tako se počutim živega

moja ljubezen je samo moja
in hrabrost večja od moči
a sem vseeno preplašen
ker bo bog moj edini sodnik

v tihi nedotaknjeni noči
po zvezdnem nebu hodi
korak lahek in mehak
kot srebrnega meseca trak

v tihi nedotaknjeni noči
srce se moje krči
stiska ga strah
in ga lomi v pepel in prah

v tihi nedotaknjeni noči
ugasnejo oči najdražje
in korak lahek in mehak
odnese srebrn mesečev trak

Sedim in pišem,
besede prihajajo,
kdo bi vedel od kod,
pod prste, na tipkovnico.

In zemlja se vrti,
voda izmenjuje stanje,
ljudje ravno tako.

Obstaja nekaj,
nekje,
za nekoga,
kar je izven mojega dosega.

   Vstavite kovanec
je s svetlečimi črkami pisalo na zaslonu.
Prsti so segli po kovinski disk in ga
nežno porinili v zevajočo odprtino.
   Vstavite kovanec
Dvojnik prvega, le da je bil izdan
tri leta kasneje,
je sledil v temačno globel.
   Vstavite kovanec

Lačen sem hrane, da preživim
iz njene sestave se spoznavam učim,
ona preganja lenost iz me,
uči me, da iščem, kako priti do nje.

Dnevi so stanja, da se poučim
prihod raznih  čustev s tem poživim,
a zagon se začel je tistega dne,
ko prišel med vas sem dragi ljudje.

Z mojo rastjo se mi čas množi
hodim in blodim, nikjer konca ni,
življenje me tepe, če v lenosti spim,
rajši razmišljam, tako se krepim.

Rada bi vzela besede nazaj,
prek noči,
ko pesniki obmolknejo.
Rada bi jih poslala stran,
prek sončnih zahodov.
Pozabila bom.
Vonj.
In kako srce utripa pod prsti.
Pospravila bom posteljo
in zaspala na terminalu.

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,