Porcelanasta punčka na klavirju leži,
v njo duh ženske se naseli.
Roke trde so in zakrnele,
a življenje ovije njene členke bele.
Težke veke dvigne in se zazre,
svoj pogled skozi okno upre.

Ko po kapljicah ti kri odteka,
počasi vse grdo se neha,
in ko odteče ti vsa kri,
je bolečina brez moči.

Čuden občutek. Bežati,  teči in hkrati ostati. Na mestu. Ravno tam.
Mokrota mojih las se v vetru ne suši. Ker ga ni. Saj se skrivam.
Stojim. Čutim pa, da bežim. Hitrostni tek. Rekord. Vseh časov.
Pa sem še vedno tu. Ravno tam, kjer sem začela teči. Absurd.

Tvoja pika na obrazu je ravno takšna
kot moja pika na trebuhu.
Tvoja je manjša, drugačne oblike, temnejša.
In vendar je ista kot moja.

Sanjala sem te, pa še poznam te ne.
Še videla te nisem. Sploh vem ne, če si.
In vendar hrepenim. Si vlažim ustnice.
Da ugriznil bi vanje. Da bi te čutila.

Ne znam opisati barve, ki vabljivo žari pred menoj.
Sedim tam na sredini zelenice. Novorojene zelene barve.
V objemu rumenih cvetov. To je sončevo polje.  Gotovo.
Sezujem si grde in prestare čevlje. In svoj prehojeni pečat.

Je zaslutila,
ukrivila se je reka
in napela.
Puščica vsak čas bo izletela.
Zato ne poj več
ptica žalostno ob bregu.
Se priklonilo dno je nebu.

Sloniš na zidu.
Neviden.
Obrnem se.
In žvečim češnjo.
Tvojo. Ki si mi jo dal.

Z vsako uro in z vsakim dnem, 
si hitim  nasproti, z več izkušenj
in z bolečino, ki se z bolečino hrani. 

Kar prej nisem vedel, danes vem,
koliko je še stvari, ki bi jih rad,
pa mi jih izkušnja brani. 

Samevam. Le tebi, Sonce, še zaupam.
Ko zlato svetiš in me greješ v dušo zaledenelo.
Morda preprečiš mi, da ne obupam -
ljubiti nisem zmožna več, ker je nekoč bolelo.