Stopa po tlakovanem pločniku
in ustnice ji dišijo po marcipanu.

Nasmehne se nazaj neznancu
in zamiži,
ko jo zaslepi rumena fasada
bližne kavarne.

Z balkona je opazovala mimoidoče,
si poskušala zapomniti obraze
in si izmišljala imena.

Chantal.
Marcel.
Emma.
Adele.

Moji prijatelji so mi sovražniki,
ljudje, ki jih ne maram, me obožujejo...
V meni gori, v meni padajo bombe,
notranje gorenje podžigajo njihovi jederski poskusi.

Izmišljamo si zgodbe...za zlato in slavo,
kopljemo jarke za zadnji spopad,
iščemo nafto, izgubljamo prihodnost,
hlastamo po ostankih naših sovražnikov...in tako postajamo oni sami!

Jaz sem tvoja misel,
ti si moj glas!
Primiva se za roke,
naj sliši se pesem prek gore!

Naj pesem odmeva,
naj slišijo vsi,
da veselje in radost se z nama deli!

Nočem več.

Sanj
in kratkih dotikov.

Puhlih spominov
in čakanja pod oknom.

V vrtincu hrepenenja
z vesli življenja
odeta v svežino
tihega žuborenja
strasti,
Te v svoje mreže lovim.

Ko iz morskih pen
se dvigne val
tvojega hrepenenja in
moč,da odpneš se spon sivine,
vedi,tam na obali čakam nate…
vroče…..,kot spoznanje,

Jaz sem tvoja misel,
ti si moj glas!
Primiva se za roke,
naj sliši se pesem prek gore!

Naj pesem odmeva,
naj slišijo vsi,
da veselje in radost se z nama deli!

Moje dlani so ostale samo senca
tvojega nenadnega dotika
Skrivava se pred soncem
v luskah bolečih savan