V ljubezni stihu
sem pustil vse.
V ljubezni stihu
o, moje srce.

Bel zajček je mirno, negibno,
z izrazito žalostnim obrazom
obarvanim z osamljenostjo,
ležal tam potleh z obrazom
pritrjenim na blatno podlago.
Sam je bil, brez živih udov,
ki bi ga dvignile iz te agonije.

In smejal se je na ves glas!
In kar na enkrat utihnil...
In spet je bruhnil v smeh!
In se na vse pretege smejal!
In spet, kar naenkrat - konec.
Resnost je trajala nekaj minut...
In spet neskončno smejanje!

Realnost mojega življenja.
Veselost mojega veselja.
Žalost moje žalosti.
Smejanje mojega nasmeha.
Solzenje mojih solza.
Je življenje del realnosti?
Je realnost del življneja?

Sprostitev. Tista prava sprostitev.
Potopiš se vase in se namakaš v
lasnem ugodju zadovoljstva in sreče.
Patetično, vem. Nerealno. Vem. 

Preteklosti moje spomin je opešal,
pozabil življenja igrivost,
neopaznega otroka ni nihče pogrešal...

V tej graščini brez stolpov je vsaka sekunda mojega življenja že določena.
V tej graščini brez vladarja si krojim usodo.

Sam sem! Sam sem!
Sam sem, sam, samo jaz!
Sam sem! Sam sem!
Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek!
Sam sem! Sam sem!
V soboto mi paše malce samote in zato sem sam!
Sam...samo jaz! Sam...kje je kdo?

Še en poljub za lahko noč
naj moja misel nate
zanese ga na tvoje tople ustnice.
Naj moj objem zaziblje te v lepe sanje,
naj sliši ustnic mojih se odmev,
da ljubi tvoje te dekle .

Kričim da sem živ
a noben ne čuti klica,
redka je za nas pravica
mogoče sem pa le kriv...
...kriv da sem živ!