sekta, ki prihaja iz nove vere,
ko prižge se sveča lastne sfere,
in v duši tisočerih vernikov zavito,
nadobudno čustvo samo v sebi skrito,
ti zavida tvoj pogled prešerni,
le zakaj so ti ljudje sploh verni?

se ti kdaj zazdi modro nebo
morda vse preveč svetlo in jasno,
angel oblakov ves nasmejan pozdravlja
razigrane duše in pesem ptic ponavlja,
april razliva se pomladni maj,
glasno se sveti ta izmišljen raj,
dolgo se skriva v smehu rahel jok.

če kdaj pomisliš, da zvezde svetijo le zate,
in vsako drevo sleherno pomlad ozeleni,
ko roža cvet za cvetom v sončno jutro vstane,
z neba svetleče sonce pticam glas povrne,
da veselo brezno sanj na dan zapojejo,
ta idila brez primere večne nosi ključ,

NIČ LEPŠE JUTRA NE ZBUDI,
KO NASMEH IZ NJENIH UST ŽARI,
Z MEGLO IN ROSO ŠE SONCE VZDRAMI,
POGLED GLOBOKO SVETI SE V TEMI,
V TEH OČEH SE VSO ZLATO STOPI,
ANGELSKE OČI VZAMEJO ŠE ZADNJI GLAS,

le dvoje svetlost žarku podari,
ki na dveh potokih slave zvira,
tu pač vdano sebi pot odpira,
da na listju naše lice zažari,
lepota strastna že od vekomaj bogata,
in v globini je ta druga, ki premaga,
in iskri se kot nedolžna rosa naga,

Slišimo, poslušamo,
si zapomnimo ali ne!
Hočemo videti,preizkusiti,
ne velja to, kar nam drugi pove!
Lastna izkušnja, ta nam velja,
tvoja je zate – zame ne velja!

Cvet. Na njem čebela.
Pogača. Na njej sinica.
Gnezdo. V njem življenje.
Sončni žarki sijejo na
svetoče drevo, ki brenči.
Nudi hrano. Rodi plodove.

Mraz v meni. Hlad.
Nekoč toliko smeha.
Pritoževala sem se nad njim,
ker mi je delal gubice ob ustih.
Tisto črto, ki še sedaj jo gledam.
Relikt mojih veselih dni. Za vedno.

Ko vdihne,
naj se odprejo kakor cvet človeku rame.
Ko izdihne,
naj bo svoboden kakor ptič.
In bo začutil šum življenja,
v šumenju srce,
v srcu ključ.

Kaj čakam na klic?
Torej čakam na nič.
Končno klic. In res. Nič.