Koliko nas je? Nekaj milijard kajne?
Visoko število, ki sestavljeno je iz številk.
To ve vsak. Začne se z ena. Gre naprej.
Vsak dan se spreminja. Vsaj vsebinsko.

Najin dialog spremenil se je v
dvojni monolog, ki ostaja v tišini.
Nesposobna izraziti besede,
kot bi uživala v medsebojnem klanju.

Leti, leti, leti... Daleč stran. Za vedno.
Odpihnil je veter najino pesem,
ki tako dolgo sva jo pisala.
Ne bo je več nazaj, to je jasno.
Le po spominu jo bova še brala.
Pa izgledalo je, da bo večna mojstrovina!

Tako zelo ljubila sem tvoje lase,
nežne kodre, polne topline,
veter v njih ovijajoče igral se je,
v njih je bil vonj tvoje bližine...

Povej mi, mali moj,
a kdaj misliš na to, kako bo potem?
Pol ko nas bo polovica nekje "tam gor",
kakšno bo najino življenje?

S plašniki ob začudenih očesih.
Spremenijo te v lastno senco,
ki hodi za teboj,
te prehiteva,
hodi poleg, kot zaveznik.
Ne vidiš je.
S plašniki ob očeh.

Vedno bolj goste oči,
bleščeč pogled,
meglen vid.
Ne zdržim.

Praznina. Vprašanje. Dolgo znan odgovor.
Strah. Nostalgija. Osamljenost.
Praznina. Solza. Zavest. Zavedanje.
Laganje. Sebi. Nepriznanje. Boj.

Tik pred tem sem,
da zabijem si žebelj v glavo,
dovolj močno,
da zdržal bo moj težak portret,
ki z lastno materijo tako
dolgo sem ga ustvarjala.
Po moji nekoč lastni podobi.

Kava.
Kruh.
Ne ustavljajo se.
Avto.
Plin.
V službo, vrtec, šolo.
Oče.
Sin.
Nenadoma zaviranje.
Pok in
jok.