V amebo je pljusknilo zeleno lepilo.
In rdeč omet.
In modri sij.
In bele rjuhe.
In mavrični tram iz gabrovega lesa.
In ameba še vedno ni našla svojega kolesa.

Kamasutre je dovolj za vse.
Voda za petičneže in pristna sreča skromnih.
Vrednote se topijo.
Vosek je že rdeč.

Brni motor, spotoma brnijo misli.
Neskončno tavanje po niču je zamudno.
Rumena tabla se šopiri brez razloga.
Poti taleče se v broneni kotanji.
Naposled konec. 
Ovinek proti jugu odškrne košček ravnine.

Potrebna Ljubljana, osamljena Ljubljana
ko dežuje, se zdi kot da jo posiljuje
izza hrbta, kot neznanec se priplazi,
jo prime za goleno, spodnese njeno veličastno podobo s krono na glavi
in začne.
Želi si,
kriči od užitka - Ljubljana namreč.