Pesem škržata
z nasmehom sončnih žarkov
razvnema hraste.

Barve odtiskujejo si pot,
na belo platno.
Iskrivi notranji prostori,
brbotajo v domišljiji.

Svoboda, glej!
To telo ustvarja.
Iz votline molka stopa,
v slapu se pretegne.

Kapljic tisoč!
Vsepovsod prše.
V pogledu motnem,
kristali se iskre.

Napojena prst,
zdaj barve meša,
da rôke proste,
zaplesale bi svoj krst.

Z majhnimi koraki,lahko ustvarjaš novo pot.
Silaki tega časa, nimajo moči,
da premagali Duha bi, v srcu notranjih oči.

Ustvarjanje v ljubezni - sila večna.
V svetu popredmetenih ljudi le bežnica,
dokler ne izkusimo lepote - méjnica.

Zamisel, v gibanju rojena, govorí.
V živosti spreminja svet,
da človek ne postal bi, vase ujet.

Ustvarjanje prilíči se osebi,
v ritmu harmonije, se pojavi.
Človek ustvarja v lahkosti,
moč ljubezni ga vrti.
Navdih daje mu zanos,
v avanturo vstopa gol in bos.

Prihaja tiho, vedro ali noro -
svobode vonj naznanja,
in pot si utira v naša srca. 

Tja veter vstopa na stežaj,
in oči nas vabijo prevzete,
v večni tukaj in zdaj.

Nocoj te ne bo.
Ni te bilo včeraj in
ne predvčerajšnjim.
Že tedne te ni.

Spočite zenice gledajo
svet okoli mene in
vidijo druge ljudi.

Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka,
življenje živi, kot ga hočeš ti,
vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali,
kaj svetu bi od sebe radi dali.

Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti,
morda pa biti sam, ti prav leži,
te na bolje spremeni.
Samote se nikar ne boj,
saj si vedno sam s seboj.

Minus tri dni,
zunaj sneži.
Minus dva dni,
povzroča skrbi.

Petindvajseti marec, sneži,
do štiridesetletnice še dva dni.
Le številka, ki ničesar ne spremeni,
ne prinese sreče, ne prežene osamljenosti.

Star pijanec ob cesti hodi-
malo sem ter malo tja.

Sploh se ne zaveda,
da v tovornjaku sedi pijanec mlad
in proti njemu divja.

V glavi se oglašajo različni glasovi,
ki vodijo me skozi življenje.

Čustva v prsih razbijajo kot zvonovi,
ki vzbujajo mi hrepenenje.

Kam - razum ali srce?

Biti izgubljen,
zmeden, prestrašen,
ko greš sam skozi temen gozd
ni nič takega,
če veš, da tam živi pošast,
ki poje vsakega.

v grmovju se skriva obilje
in veter čez pomlad
pa zjutraj še zaskorjen snežni copat

ampak nedaleč stran

ostaja ob meni
a nima nič z mano

kot dež
ki nastavlja jakost soncu

si ti videl
noč narediti dan?
vsak dan

vedno
vedno je z mano

je jakost
je jaz
ko me ni

v rdečih čeveljcih

in vendar se sprhnela razdalja kosmiči

zraven pa tudi še čas
izpod drevesa
ovitega v natrgane trakove ščebeta

Vsiljivci so v moji glavi,
ta gomad mi razjeda um,
glodajo in glodajo nepridipravi
sovražnik spil je moj pogum.

Truden sem že in slaboten,
iščem misli zdrave pa ne gre,
v glavi ničkaj več ponosen,
tujih misli grizejo zobje.

Zamišljam si, kako ležim ob tebi.
Igra nama lepa glasba,
sobo pa krasi prijetna topla svetloba
pridušenih luči.

Dober bordojec nama draži brbončice,
ki jih z lahkoto potešiva z nežnimi, počasnimi poljubi.

Toplo je.
Prijetno je.
Čutiti te ob sebi.

Dve leti sta minili,
nikjer nobenega smerokaza.
Ničesar nista spremenili,
dekle ostaja brez obraza.

Lahko bi na polno živela,
lahko bi šla sanje ujet,
lahko bi naredila, kar sem želela,
lahko bi šla tja, kjer cedi se med,
lahko bi zletela,
lahko bi spremenila svet,
lahko bi lebdela,
lahko bi iz vojne naredila red.

Lahko bi ...
A ne vem, zakaj nisem.

Nova beseda,
stara zagata,
star je svet,
tu nima bog brata.

Nima bog brata,
spomin ne boga
in zemlja je oglata
iz samega blaga.

Pizda!

Prijazen pogled in majhen nasmeh,
iskrice v očeh in prijaznost v dlaneh.
Ona je s tabo povsod kamor greš,
najdeš jo tudi v vseh drugih ljudeh.

Ko v svet se odpraviš bodi dobre volje,
ker prav vsakemu z nasmehom lahko življenje obrneš na bolje.
Saj nasmeh te nič ne stane,
z njim lahko polepšaš dan še tistemu, ki z levo nogo vstane.