Poklekni pred mano, ti morbiden človek,
tema zgrinja se na tvoj svet,
vse kar pravijo prerokbe je res,
jaz sem glas, glas iz novih nebes.

Ali se spomniš?

A se spomniš mojih besed,
ko ležala sva na trati,
se spomniš vseh lepih trenutkov,
in zvezd tam daleč nad nama,
se spomniš vseh teh občutkov,
ki skupaj sva jih preživela?

Svojo mavrico postavim v oblake
in moje srce na obzorja rob
da ti ki hodil boš po svetu
vedel boš kam vodi tvoja pot.
Svoje sončne žarke razprostiram po dolini
In brišem rose kapljice z cvetlic,
Da ti pričaram lepo jutro

Zbeganih rok veselje
Zavila je v šumeč papir
Zavihanih rokavov spoznanje
Večen je nemir.

Včasih si rečem:"Dones se mi pa nič ne da."
Ampak to ni tako lahko.
Pa saj ne, da se mi ne bi dalo,
tudi sproščanje je težko.
Tudi ptič na drevesu pravi tako.
Pa tut srna je že vstala,na travnik odskakljala.
Pa saj je vse tko smešn,a vse to en pomen ima.

Nespeča želja zre v zvezde
Luno, mesec,
Steklenic morje
V iskanju sebe se izgublja
Notranjosti prtljaga
Na glavi turban
Kovček komaj se preklada

Uničen, odtujen
brez cilja tavam naokoli;
V smisel zatopljen,
obesm se na lepi drog.

Je sekunda in je večnost.
Je misel in je vesolje.
Je kaplja in je ocean.
Je mravlja in je bog.
A nič ni več, nič ni manj.
Ker vse JE, vse je isto.
In to je tisto. 

Kako smo, kje smo,
in kako kaj danes pada sneg?
Je težak, je leden, je igriv,
ali le samo ljubljansko siv.

V sivino svoje slabote
sem zavila spomin,
da razumem mazohizem
Sladka odrešitev vsakdana
osvoboditev svobodnejšega
in rjav prah v očeh

Ko prvič sem tebe srečal portal,
vzklila je bodeča nežna milina-
beseda skrita lahko se bo odkrila!
Sijočih zvezdic pogled je zasijal.

Greješ si hladno,
od spominov preganjano srce,
ubijaš samoto telesa ob toplem kozarcu,
ki edini še pozna stisk tvoje utrujene roke,
odvisen od tebe,
od tvojih želja,
čaka objem, ljubi tvoje željne oči,

Zgrudena postava,
zagledana v bolečo črnino svoje duše,
počasi polzi po odpadajočih listih, umirajočih dreves,
ki čutijo bolečino propadajočega telesa,
vidijo stekleno, proseče oko,
prepojeno z neutrganimi solzami,
in jočejo v jasno, kruto nebo.

Krvaveča rana v tvojem očesu
polni mlako odtekajočih se sanj
pod tvojimi strtimi nogami,
ki stojijo brez kaplje krvi
in držijo upognjeno telo
usahlega, iztrganega srca.
Okrvavljen del sebe,

Objeta v zasanjanem svetu,
združena v dušo enega človeka
potujeta skozi čas,
ki ne pozna ljubezni in topline,
ki je le tirnica na enolični poti do KONCA!
Tujca sta,
odmaknjena v neko svojo galaksijo,

Le pet minut nakloni mi moj ljubi,
ne pusti Času se uloviti.
Ne pusti , da te z lovkami posrka vase,
iz pasti te svoje ne pusti uiti.
Zakaj ti sanje tvoje krade?
Zakaj želi, da misel name zledeni?
Ne pusti, da nad tabo je vladar!

Kje so tisti časi poezije,
nikoli jih ne bo nazaj,
že vsak otrok zdaj vence vije,
vam klasika je tuji kraj.

Perejo vam vsem možgane,
korporacije in hitra hrana,