Mokačino in Ti
Tisti zvezan na tračnice
S široko praznim nasmehom...
Okus imaš po cimetu in bergamotu

Na živce mi gre vse na tem svetu,
ne vem, če bom izdelal v tem letu!

Počutim se zaspano…
Želim zapreti oči, vendar mi nikakor ne uspe…
Veke nosijo ogromno težo,
pod katero še vedno ne obupajo…
Trepalnice vpijajo vso lepoto vida,
saj ne vidim ne lune in njenih prijateljic,
kar omogočilo bi mi privide…sreče, jeze, negotovosti…

Plujem v čudno naravnane vode,
Saj to, kjer sem, ni morje…
Udarjam ob skale in to je vrhunec zabave!
Bližam deročim se vodam,
A ne premaknem se niti za ped,
Nekdo drži pri bregu mi zavest!
Puščava tam naprej…veter divja brez prestanka…

Nož v srcu, krvaveče dlani…
Le kaj sem storil,
da kri se izteka iz mojih dlani, ne srca?...
Sem se porezal,
ko sem bil v najlepših sanjah
in sem se nenadoma prebudil?...v nočni mori,
ki je vsak dan hujša, ki ji ne vidim konca?

Življenje je strategija,
To mi reče moja mila!
Življenje je sranje,
in to niso sanje!
Sanje so beda, ker ne veš,
kaj zahtevajo od tebe!
Paradoks je znanje,
ki ga lahko imamo za sanje!
Kaos se bliža in mi razum k sanjam približa!
Sanjam vsako noč,
ko lepo deklico spravim proč!
Ampak sanje so brez smisla,
to mi je rekla tista,
s katero tisto noč nisva!

Pozabi na sanje v modrih očeh,
pozabi na morje v praznih dlaneh,
pusti nebu modrino v sivih laseh,
pozabi na srce, ki se vleče po tleh,
obrni se stran,
občuti roke, ki se zibajo v toplih nočeh,
izbriši umirajoči um,

Kadar čisto ponorim,
slava hitro mi izgne.
V sanjah um si pobestrim,
vsa vez do tukaj se prekine.
Vezava do ljudi se obrne,
končna faza je že na nam.
Vzrok zakaj lonec se prevrne,

Večer, noč,
prebujanje v jutro,
rojstvo,
začetek in hkrati konec,
sončni žarek prebija meglo,
ki zastira nov svet
in ti razbistri zaspano, zasanjano oko.

Poglej, kako na trati tam stoji,
poglej, saj vse se mu smeji,
gleda v zrak, zre v nebo,
občuduje ptice nad vodo.

Sonce greje mu dlani,
ki k nebu širnem jih moli,
srečen sem, pravi si!

Mi pravijo, da sem pokončen,
ne mene del, ampak jaz cel,
mi pravijo, da sem odločen,
nikoli jaz ne bom uvel.

Ta pesem govori o meni,
zakaj je t'ko, še sam ne vem,

Pridi k meni in me poljubi,
svojo nežno dlan mi ponudi,
in zasul te bom s poljubi
zvestobo mi obljubi
in zasul te bom s poljubi,
v jasni noči me zasnubi
in zasul te bom s poljubi,

Ptice v daljavi, črne pike, ki letijo ti naproti,
črne pike, ki postajajo tvoji otoki,
otoki sreče, smrti, obstoja,
črne kot vrane, a to niso,
so le tvoji spomini, ki te lovijo kot podgane,
begajo ti dušo in srce,
oblegajo tvoje misli,

Topot tisočerih zgodb,
ki vedno znova prihajajo in odhajajo
skupaj v isto smer,
kjer se družijo,
prepletajo pod modro-osivelimi drevesi
napolnjenimi s težavami ter veseljem,

Razmišljaš o besedah,
o lepih, toplih in iskrenih željah,
o sreči, njenem življenju,
vedno samo o tujih drevesih,
in vedno zadaneš sebe,
svojo bolečino, žalost,
ki se nje ne dotakne,

Plapolajoča svetloba oranžne noči
izgoreva v prozorno toplino srebrno-zvezdnega morja,
ki se dviga v nežne višave sivega,
izgorevajočega neba,
in tali belino svojega mirnega,
jokajočega zavetja.
Kapljice, ki tiho polzijo po gorečih bregovih

Nemir, potenje, čudovito nebo,
sončna očala zastirajo misli,
utesnjenost v sebi ti krajša
že tako utrujen in bolan korak,
ko stopaš sam,
sam proti množici veselih,
sproščenih obrazov,

Zakaj revež srca ne najde,
ki živi tam daleč stran?
Zakaj dež bolečine ne izpere,
ko trpiš zdaj čisto sam?
Zakaj s soncem ne osuši se oko
in ljubezen ti poda roko?
Kako uiti tej nesreči, ki te tišči?

Človek, dekle,
ljubezen preko ceste,
tako čisto blizu,
nasproti mojih željnih oči,
v bližini dotika in srca,
le skozi grmičevje,
preko osivelega betona,