S tresočimi rokami
Grabim po tvojem srcu
Žejna ljubezni in krvi.

Stopam v svet rdeče – belih zvezdic,
lahki, spokojno škripeči koraki
me vodijo v tišino,
v dišeči svet neštetih duš,
ki živijo brez življenja,
ki vidijo brez oči,
obsijane le z leskom počasi umirajočih luči,

Včeraj še ves svet
Se zdel je popoln,
A danes neznosno prepoln ...

Negibne v hladu jutra veje
Še en opravek prestavljen na kasneje
Bela tišina v hladu jutra veje
Resničnost zavita v klobčiču je preje

V nočeh kot je ta, se spati ne da,
preveč je besed,spominov in tega,
da se obtožujeva midva,
o tem kdo kriv je in kdo ne,
da življenje po teh tirnicah gre…..

Ob letu ki se izteka,
si vsakdo od novega kaj lepega obeta.
Vsi si želimo lepih stvari,
miru in blaginje za vse ljudi,
naj bi bili med seboj prijatelji,
Na vojne bi naj vsi pozabili.

poševna je misel
jokajoča
ne trgaj nalepke
steklenica ni prazna
bosih nog boš odšel čez cesto
RIBA
fotografije starka

Senca je padla name
In obtičala.
Ne zgane se in ždi ...
Me grabi, stiska ...
Zažira se mi v kožo,
S kremplji praska,
Slišiš trpko bolečino?

Nekega jutra sem se zbudila
In si nisem zmogla več pogledat v obraz
To je bil konec in to je bil nov začetek

...sredi tihe noči je zašepetala...

Bolj udarjaš
Bolj molčim
Bolj me mučiš
Bolj pokončno stojim
Gledaš mi v oči
Iščeš groze

"ko te zagrabi drugi pol"

srečo imam
da se smejati znam
oh, ne le z drugimi ljudmi
(kar me neskončno veseli)
tudi ko sama znajdem se
z ali brez vseh skrbi

Vakuum me privlači
Nasprotno sorazmerni sva danes
Fizika in jaz
Zamhnem z roko pa me odnese
Da si razbijem lobanjo na oboku neba

Novica znana je vesela,
da jo ptički že pojo.
Je ljub'ca uslišala željo mojo,
da rad bi, da b'se vzela.

Na svetu več me nič ne preseneti
in na svetu več me nič ne razočara.
Vem, da me usoda moja vara,
že zdavnaj sem jo neha kleti.

O Velenje moje mesto drago,
kjer preživljal sem mladost.
Zame sreča in prostost
bili sta le navadno blago.

Modrost, ki je bila, mi je splahnela.
Vrline s katerimi si me hvalila,
sreča, katero sva z' resnice pila,
vsaj pri meni, kot prihodnost, je zbledela.

Skozi oko mi poglej in povej,
če vidiš temino mojih dni.
poslušaj tišino mrtvih dni in butanja valov,
ki tisočletja režejo bregove človeštva.

Na pločniku pred tovarno usnja,
sezidam iz teles teh živih bitij,
v mokrem deževnem jutru,
svoj občutek medlega življenja.

Ko sem ti ljubezen izpovedal,
vedel nisem, da čaka takšno me gorje,
da ranila moje boš srce.
Boli.